Lado Kralj0.0 Roman Ne bom se več drsal na bajerju se dogaja v ljubljanski četrti Šiška v času od italijanske okupacije pa do petdesetih let. Šestnajstletni Ivan Knez stanuje blizu znamenitega gradu Jama, v gradu je samostan šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Te vodijo dekliško gospodinjsko šolo internatskega tipa, ki se konča z maturo. Razvije se ljubezen med Ivanom in gojenko Evo Verdonik. Italijanski okupatorji posebej preganjajo mladostnike, češ da so kurirji Osvobodilne fronte, vlačijo jih v koncentracijsko taborišče na Rabu, kjer mnogi pomrejo.
Veliko Slovencev pobijejo v represalijah, pojavi se problem, kako in kam skriti trupla. Vskoči poročnik Tartaglia, v tovornem vagonu jih izvaža v Monfalcone. Vosovec Kunde, Ivanov zaščitnik in prijatelj, opravlja likvidacije, kot mu zapove komanda – vojak, ki ne razmišlja, ali je to prav ali ne. Kot Evina zaščitnica se pojavi Jaga baba, po zraku jo prenese na Jezersko. Po koncu vojne ljudska oblast poruši grad Jama, kos za kosom, boj proti fevdalni in klerikalni miselnosti.
Roman Rozina0.0 Sto let slepote, »zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja«, je monumentalen roman, ki v razvejeno rodbinsko sago o družini Knap vpleta številne dogodke iz dejanske zgodovine. Pester nabor raznovrstnih likov je postavljen na ozadje rudarskih revirjev, od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja, osrednji junak, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca. »Roman Sto let slepote priča o izjemni moči pisateljeve pripovedi. Saga o rodbini Knap z množico zgodovinskih referenc prerašča v monumentalno fresko slovenske družbe v 20. stoletju.«
Borut Kraševec0.0 Roman Agni je ljubezenska drama, spletena iz treh pripovednih linij: živalske (kunka), dekliške (dekle v času spolnega zorenja) in odrasle (trije odrasli liki, ki tvorijo ljubezenski trikotnik ‒ dekletov oče, mama in teta). Zunanji okvir daje romanu življenje kunke od njenega rojstva do smrti. Če ne štejemo vodilne teme
»eros ‒ tanatos«, ki je nadčasna, je roman tukaj in zdaj najbolj aktualen zaradi živalske teme, ki pa je avtor ne obravnava trendovsko, ampak ustaljene predstave sodobnega urbanega človeka o živalih (žival = hišni ljubljenček) sooča s svetom rejnih in divjih živali, ki niso sterilizirane in izvzete iz boja za obstanek. Toda glavna kvaliteta romana ni opis živalskega sveta kot takega, ampak preplet vseh treh pripovednih linij, ki odsevajo druga v drugi, se medsebojno opomenjajo ter iz nepričakovanih gledišč razkrivajo nekatere tabuirane teme (incest, kanibalizem, poligamija). Na kompozicijski ravni se avtor z izmenjavanjem pripovednih gledišč ves čas poigrava z bralskimi pričakovanji in dosega močne učinke.
Veronika Simoniti0.0 Pripovedovalka se iz Pariza vrne v slovensko Primorje, da bi počistila stanovanje pokojne mame za resnega kupca. V kupu porumenelih fotografij najde sliko babice, ki z eno roko drži njeno petletno mamo, drugo roko pa polaga na nosečniški trebuh. Leto posnetka 1943 je bilo leto težkih usod in naglih preobratov. Kaj se je zgodilo z otrokom v trebuhu? Roman nas z več vzporednimi zgodbami, ki se dogajajo v različnih časih in v različnih generacijah ene družine, sooča s kolektivno preteklostjo in individualnimi usodami. Te se ne gibljejo le med Parizom in Primorsko, vendar vsa ta premikanja ne zmorejo pretrgati medčloveških vezi. Tudi trdi časi po koncu vojne so tako popisani z mehko avtoričino pisavo. Lep roman o nelepih časih in rečeh.
Bronja Žakelj0.0 Belo se pere na devetdeset je pretresljiv, duhovit in navdihujoč roman, ki opisuje življenjsko zgodbo pripovedovalke, odraščajoče v sedemdesetih in osemdesetih letih. Njen otroški svet sestavljajo starši, brat Rok, babica Dada, tete in strici, pa benko, Albert keksi, Oddaja o morju in pomorščakih, Gavrilović in prenos sarajevskih olimpijskih iger. A čeprav govori o naštetem, je avtobiografski roman predvsem pripoved o odraščanju, soočanju z izgubo in boleznijo, pripoved o udomačevanju strahu in o vsem tistem, česar nočemo videti, dokler s tem nismo neizbežno soočeni.
Drago Jančar0.0 Naslov novega romana Draga Jančarja In ljubezen tudi utegne zveneti nekoliko nenavadno, ker se dogaja v času, ko je svetu zavladalo sovraštvo. Med naraščanjem nasilja v okupiranem Mariboru, med uporniki v pohorskih gozdovih, v koncentracijskem taborišču na severu Evrope in med povojnim prevzemanjem oblasti se v štirih poglavjih odvijajo zgodbe ljudi, ki so v tej zgodovinski blodnjavi človeštva nasilniki, žrtve ali oboje hkrati. In ki skušajo ubraniti vsaj vsak svojo ljubezen pred nesmislom zla in porazom človeškega dostojanstva.
Toda tudi ljubezen se ob vsej svoji moči skrha in duh utrudi, kot je zapisano v neki Byronovi pesmi, ki jo veliko let po tragičnih dogodkih bere ena od junakinj, ko po naključju vzame v knjigarni knjigo s police.
Goran Vojnović0.0 Goran Vojnović je za svoj prvenec Čefurji raus!, ki je postal prodajna uspešnica in je preveden v osem jezikov, leta 2009 prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado kresnik za najboljši roman leta. Leta 2012 je izdal svoj drugi roman Jugoslavija, moja dežela, za katerega je dobil svojega drugega kresnika.
Figa je roman prepletajočih zgodb o Aleksandru in Jani, Vesni in Safetu, pa Jadranu in Anji. In drugih. A predvsem o Jadranu, ki iz mozaika zgodb, sestavlja veliko zgodbo povezav med njimi, da bi razumel svojo. Ker ne razume, zakaj je Anja odšla iz njunega skupnega življenja, si poskuša razložiti, zakaj je, domnevno s pomočjo sumljive stekleničke zdravil, odšel njegov dedek Aleksandar. Poskuša razumeti odhajanje babice Jane, razkroj njenih spominov, njeno pozabo, njeno življenje v svetu demence. Jadran se trudi razumeti odhod očeta Safeta, njegovo izginotje iz Ljubljane v prvem letu balkanske vojne. In svojo mamo Vesno, njeno nerazložljivo jezo na dedka, njeno zamolčano razočaranje nad očetom. Iz drobcev spominov in vedenja, Jadran sestavi veliko zgodbo preteklosti, da bi razumel svojo sedanjost. Ko pa je zgodba sestavljena, vzroki pojasnjeni, povodi osmišljeni in motivi razkriti, spozna, da nas preteklost ne odvezuje odgovornosti za prihodnost.
Миха Маццини0.0 Otroštvo je avtor podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«. Roman, ker vseskozi srečujemo istega dečka, isto usodo, katere nadaljevanje smo spoznali še v nekaterih drugih, že napisanih Mazzinijevih romanih, predvsem Kralju ropotajočih duhov. Zgodbe, ker so spomini na najzgodnejše otroštvo takšni kot podobe iz sanj … resničnosti so trdna tla izpodmaknjena, znajdemo se v labirintu tesnobnih, včasih groteskno smešnih slik. Osrednja oseba je versko blazna babica, ki kar naprej umira, pa spet oživi – usodne bolezni le niso tako usodne, res pa je, da se vrača tudi še dolgo potem, ko že leži na pokopališču (pod nagrobnikom z napačnim imenom). Potem so tu še (pre)pogumni prijateljčki iz dvorišča, zagrenjena, večno odsotna mama in strici, med katerimi igra očetovsko vlogo Vinko: »Poba, pomni: spomini so kot davkarija, nikoli se jih ne znebiš.«
Andrej E. Skubic0.0 V romanu Samo pridi domov se Andrej E. Skubic loteva zelo aktualne teme, ki pa v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. Čeprav v vrtincu dogodkov, ki se hkrati berejo kot kriminalka in drama, nenehno srečujemo mesta, ki so nam iz javnega življenja še kako znana, to ni roman na ključ; prav tako se ne spogleduje s političnim aktualizmom.
Leon Berden izgubi prestižno službo v odvetniški pisarni, ker na tiskovni konferenci razkrije poslovne nečednosti svoje stranke. Toda čeprav v očeh javnosti zaradi tega postane junak, samostojna pisarna, ki jo odpre, bolj ali manj sameva. Napetost se pojavi tudi v družini, saj zaradi njegovega padca večino družinskih financ prevzame žena, ki sprejme mesto državne sekretarke, medtem ko njemu vloga varuške njune hčerke ne diši preveč. Da postanejo stvari še kočljivejše, se zaplete v razmerje z nekdanjo sošolko, danes novinarko, ki jo, kot se zdi, zanima predvsem pravo ozadje njegove nerazumne izdaje strankinega zaupanja. Ozadje pa se seveda razkrije šele na koncu, ko Leon zgrmi v jamo, ki si jo je izkopal sam …
Roman je analiza stanja družbene in politične morale, a brez moraliziranja; moško-ženskih odnosov v ultrakapitalistični družbi, a brez seksizma; in večnih tem, kot so skušnjava, človeška bližina, družbeni uspeh in padec. Roman, ki nastavlja ogledalo, kakršnega je slovenska družba še kako potrebna.
Davorin Lenko0.0 »Nikdar si ne bi mislil, da se bo moja zgodba - zgodba o meni - začela na tak način, ampak ker bi se navsezadnje lahko kakorkoli, je povsem vseeno, če pričnem z rakom.«
- Telesa v temi; incipit
Ni čudno, da je beseda postmodernizem enako nategnjena in pretegnjena kot nekatere genitalije, ki sprejemajo vse živo in utripajoče meso na svingerskih partijih, pesti; Lenko se pri pisanju loti spolnih praks, ki v domači prozi še niso dobile artikulacije, vsaj ne v knjižnem formatu.
Kot jih ni veliko, ki bi se približali uprozenju literarne teorije, ki bi tako eksplicitno vkomponirali zavest o teoretskih predpostavkah v samo teksturo.
- Matej Bogataj; Mladina
Roman je preplet vsega, kar živega človeka lahko doleti, ko se izgublja med tistim, kar se mu je v resnici zgodilo in tistim, kar je samo v njegovi glavi, a se vseeno čuti, kot da je resnično. Vse, kar Telesa v temi doživijo, se je res zgodilo, ker to občutijo. Niso zapakirana v nekakšen sentimentalen paketek intimističnega, temveč stojijo v surovem občutenju sveta, ki se ga lahko oprimemo.
- Maša Pfeifer; LUD Literatura
Pisatelj je. Verjetno on govori replike, pripisane »O«-ju v citiranih odlomkih intervjuja. Prijatelj Andrej ga imenuje z namišljenim imenom »Hank«. Ne on sam, ne študentje, ne psihoterapevt in ne »njegove« ženske - Mandy, Sara in njena hči Tea, Anita (kot lik iz Wallaceve zgodbe), Anette (pisateljev bizarni izmislek) itn. - ga ne nagovorijo z »njegovim« imenom. Niti označevalec osebnega imena se ne ustali v dokončnem označencu. In tako se »on« dogaja kot montažni niz fragmentov: njegova diskurzivna »identiteta« se v neskončnost odlaga. Proizvaja jo podobnost z referencami iz sodobne glasbe, filma in literature, citati avtopoetske refleksije, citati drugih in citati njegovih lastnih pripovedi. Včasih se počutim kot kak hodeči in dihajoči citat na dveh nogah in nič več. Pa tudi – in to je pomembno – nič manj. On je - »povratna zanka«. Kdo je torej on? In ali sploh »je«? Je, kar govori. Metafikcijska figura, v kateri se briše meja med »fikcijo« in »resničnostjo«. Je avtor v času, v katerem je Barthes razglasil »smrt avtorja«, Foucault pa ga je nadomestil z diskurzivnim skupkom »avtorskih funkcij«.
- Vanesa Matajc; odlomek iz spremne besede
