Roman Rozina0.0 Sto let slepote, »zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja«, je monumentalen roman, ki v razvejeno rodbinsko sago o družini Knap vpleta številne dogodke iz dejanske zgodovine. Pester nabor raznovrstnih likov je postavljen na ozadje rudarskih revirjev, od vzpona rudnikov do njihovega zaprtja, osrednji junak, slepi Matija, pa se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca. »Roman Sto let slepote priča o izjemni moči pisateljeve pripovedi. Saga o rodbini Knap z množico zgodovinskih referenc prerašča v monumentalno fresko slovenske družbe v 20. stoletju.«
Davorin Lenko0.0 Tretji roman Davorina Lenka Triger nas skozi zgodbo protagonistke Aleksandre, ki jo že od nekdaj fascinirajo serijski morilci, posrka v spiralo zablod, strasti in smrti. Ko Darijan Urh sredi Ljubljane umori dve ženski in nato skrivnostno izgine, se začne prava javna obsesija okrog njegovega »filozofskega« manifesta Cona, v katerem napoveduje prihod apokaliptično-utopične Dobe Ženske. Aleksandra, ki se obenem bori z lastnimi poželenji, zmotami in hotenji, se začne vedno bolj poglabljati v besedilo in s tem v notranji svet morilca.
Roman odpira mnoga vprašanja o prevladi, manipulaciji, nagonih in obsedenostih, obenem pa raziskuje »trenutek prsta na sprožilcu« – in to ob polnem zavedanju, da ko enkrat nanj pritisnemo, ni več poti nazaj.
Андрей Э. Скубиц0.0 Mirno bivanje vdovca Dušana Šaute v domu za starejše občane prekine obisk kriminalistov, ki iščejo njegovo hčer Lejo. Nikakor je ne morejo najti, čeprav naj bi bila »priča nečemu«. Dušan iz rumenih medijev kmalu izve, da naj bi Leja, »pripadnica kulturniške estrade«, preživela noč s tovornjakarjem, ki je v hiši skrival truplo svoje žene. Dušan se poda na iskanje hčere, ki se skriva pred policijo in njim, obenem pa tudi na potovanje v lastno preteklost, kar ga vodi v razkrivanje odnosov s hčerjo, očetom in s pokojno ženo, ki je umrla za demenco. Leja, ki med svojim skrivanjem nadaljuje dramaturško analizo Beckettovih Krasnih dnevov za gledališko predstavo, v tem besedilu išče razlago svoje le na videz funkcionalne družine, obenem pa se spopada z demoni lastnih napačnih preteklih odločitev, ki so jo privedli do sedanje neprijetne situacije. Ko se Leji in Dušanu vendarle uspe srečati, si med vožnjo do starega družinskega vikenda končno izpovesta vso zgodbo.
Dusan Sarotar0.0 Dušan Šarotar je dogajanje svoje nove pripovedi umestil v tisti spominski čas, ko so predmeti še govorili zgodbe ljudi. Naj je človek s stvarmi naselil svoj dom, si z njimi pomagal pri delu ali se z njihovo pomočjo opotekal skozi življenje, so nemi pripovedovalci izrekali vse tisto, kar je živel in čutil, vse, o čemer je premišljeval v neprespanih nočeh in o čemer je čustvoval tako silovito, da so težka, zaumna čustva njegov korak vlekla k tlom. Ob predmetih so še besede, ki pa so med Šarotarjevimi ljudmi redke in prašne, da škripajo med zobmi. Iz besed, ki prekrivajo belino papirja, in iz predmetov, ki zakrivajo praznino življenja, je narejena pripoved o dobrih ljudeh, kakršne je pred stoletjem opisoval že Miško Kranjec, tokrat o Roziki Hahn iz Bodoncev, ki nikoli ni bila dobra z besedami, in trgovcu iz Čakovca Franju Schwarzu, ki je govoril še manj. Roža in Franjo sta se poročila 12. oktobra 1932 v soboški sinagogi in kmalu se jima je rodil Evgen, sin edinec. 26. aprila 1944 so odpeljali vse Žide iz Sobote, sredi maja pa so prišli tudi po Rožo in njenega sina ter ju z drugimi vred v začetku julija »premestili« v Auschwitz II-Birkenau, od koder se ni vrnil nihče. Franjo je bil na prisilnem delu na Madžarskem in je preživel. Zgodbo njihovega trpkega, nikoli uresničenega življenja pripoveduje služkinja Žalna, pisatelj pa jo zapisuje z izbranimi, natančnimi, iz spomina izklesanimi besedami in jo bolj kot v zgodovinsko fresko uokvirja v liso, ki nastane, ko dlan obriše roso z mrzlega stekla. To je povest o dobrih ljudeh, ki jih ni več, zato lahko živijo samo še v besedah in predmetih, a tudi zgodba o večno melanholični panonski pokrajini med Šalovci, Čakovcem in Soboto, v katero sta zgodovina in njen zločin zarezala strašno rano. To je zgodba, ki je Dušan Šarotar ne bo nikoli prenehal zapisovati, in je poleg vsega drugega visoka pesem slovenščine in primer slogovne dovršenosti, kakršnih je malo v slovenski literaturi.
Marjan Žiberna0.0 "Ko sem tekel, so moje noge letele. Ko sem tekel, nisem bil več prestrašen otrok, ki si zvečer ne upa zaspati, ker se boji, da se bo zbudil iz hudih sanj, ko bo prepozno, saj bo medtem že pomočil posteljo." "Zaneslo me je, da bi skoraj padel. Padec je preprečil avtomatiziran zasuk pete, ki je osvobodil nogo iz pedala. Sredi položnega klanca sem moral sesti v travo za cesto. Ob spoznanju, da neke obljube nisem nikoli prelomil, mi je spodsekalo noge. Ob spoznanju, da nisem nikoli prelomil obljube, ki bi jo moral prelomiti, sem se sesedel." (iz knjige)
