Borut Kraševec0.0 Roman Agni je ljubezenska drama, spletena iz treh pripovednih linij: živalske (kunka), dekliške (dekle v času spolnega zorenja) in odrasle (trije odrasli liki, ki tvorijo ljubezenski trikotnik ‒ dekletov oče, mama in teta). Zunanji okvir daje romanu življenje kunke od njenega rojstva do smrti. Če ne štejemo vodilne teme
»eros ‒ tanatos«, ki je nadčasna, je roman tukaj in zdaj najbolj aktualen zaradi živalske teme, ki pa je avtor ne obravnava trendovsko, ampak ustaljene predstave sodobnega urbanega človeka o živalih (žival = hišni ljubljenček) sooča s svetom rejnih in divjih živali, ki niso sterilizirane in izvzete iz boja za obstanek. Toda glavna kvaliteta romana ni opis živalskega sveta kot takega, ampak preplet vseh treh pripovednih linij, ki odsevajo druga v drugi, se medsebojno opomenjajo ter iz nepričakovanih gledišč razkrivajo nekatere tabuirane teme (incest, kanibalizem, poligamija). Na kompozicijski ravni se avtor z izmenjavanjem pripovednih gledišč ves čas poigrava z bralskimi pričakovanji in dosega močne učinke.
Gašper Kralj0.0 »Roman 20. stoletja je roman časa, roman 21. stoletja je roman prostora.« S temi besedami je urednik pri založbi Gallimard Thomas Simonnet konec maja 2018 sklenil svoj nastop na 16. evropskem festivalu romanesknih prvencev v nemškem Kielu. Svojo misel je podkrepil s primeri iz kanonske literature 20. in 21. stoletja, poseben pomen prostora znotraj izvirnih narativnih postopkov pa je razbral tudi v romanih Géographie d’un adultère (2018) Agnès Riva in Rok trajanja (2016) Gašperja Kralja.
Zdi se, da Simonnetov lucidni uvid še toliko bolj velja za Kraljev novi roman Škrbine. Drsenje skozi prostore, notranje in zunanje, njih skrbno opazovanje in beleženje v skicah, zapiskih, kratkih opisih, alinejah, detajlih, krokijih, to neumorno iskanje orientacije in ravnotežja znotraj nezanesljivih miselnih tokov, ustvarjanje (p)osebne topografije skozi premik(anj)e, (iz)puščanje drobnih sledi, (iz)ris(ov)anje orientacijskih točk, vsaj navideznih oprijemališč-… to so konstitutivni elementi oseb in (medosebnih) razmerij (tudi) v pričujočem romanu. Prostor je tisti, ki osebam v Škrbinah daje občutek vsaj navidezne varnosti in je obenem temeljno vezivo pripovedi. (Današnji) čas, ki tem osebam pripada, je namreč sila negotov in – dezorientiran. Ves zamujeni, odtekli, izgubljeni čas Kraljevih protagonistov pa se skozi eliptično večglasje, skozi izpuste in zamolke v kontrapunktirani zgostitvi (kakor v glasbeni fugi) naposled prizemlji in uprostori. (Amelia Kraigher)
Mirana Likar0.0 Junak romana, ki ob koncu življenja svojo zgodbo pripoveduje zvesti poslušalki, je zamenjal več imen, uniform in položajev, znašel se je na frontah in v taboriščih, bil je ujetnik, ljubimec in zasliševalec. V vrtincu zgodovine je tako rekoč nehote prevzemal različne identitete, ki so ga v vojni s prisegami vezale na nasprotujoče si strani in s tem krojile razburkano usodo posameznika, ki se je želel samo živ in zdrav vrniti domov. Ki tako kot drugi noče biti pozabljen. Pripovedovalec je zato tudi roman o iskanju svobode in o intimni zavezanosti življenju, ki je nenehno na preizkušnji. Kot pa protagonistova neverjetna, ganljiva pripoved jasno pokaže, je preživetje včasih odvisno tudi od prave (ali predvsem dobro povedane) zgodbe in pripravljenosti, da ji nekdo prisluhne.
Vincenc Gotthardt0.0 V besedilu gre za izgubljanje, pozabljanje in manjšanje, ob hkratnem upanju le narediti odločilni korak in stopiti v središče. Glavna oseba doživlja, kako vse izginja: vedno manj je domačih besed, nekomu peša sluh, drugemu zmanjkuje črk, s katerimi sestavlja besede na pragu hiše, spet drugemu odpovedujejo glasilke, nekdo je izgubil vse svoje posestvo … Kar ostaja, je velika želja, iz tega, kar je še ostalo, narediti nekaj trajnega in velikega, pa čeprav je to samo čoln iz delov lesa, ki ga je naplavilo morje. Gre za stopanje v središče iz nekega zakotnega pristanišča.
Pravzaprav je to besedilo o vsakodnevnem doživljanju jutra pripadnic in pripadnikov manjšinskih narodnih skupnosti in njih spoznanju: spet nas je nekaj manj, spet se je kaj izgubilo, spet je nekaj oseb pozabilo svoj jezik, spet so nekateri pripadniki odšli v svet.
V besedilu je veliko Koroške, a ta Koroška je kjerkoli po svetu. Gre za doma v tujini in tujino doma. Gre za manj, ki lahko postane več.
Feri Lainšček0.0 Feri Lainšček z romanom Kurji pastir odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju. »Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« pojasnjuje avtor, ki se je uveljavil z deli, kot so Petelinji zajtrk, Ločil bom peno od valov, Ki jo je megla prinesla in Muriša, tokrat pa se podpisuje pod presenetljivo knjigo, ki jo je ustvaril s prav posebno tehniko. »Pomagal sem si z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«
»Dvignila se je in s pogledom mrzlično iskala ranljivo mesto, kjer so stene popustile, nato je opazila vodo tudi na klopi, s katere je bila vstala. Potipala se je, si obrala krilo in zaprepadena ugotovila, da je tudi po nogah mokra. Nobenega dvoma torej ni bilo, da ji je odtekala plodovnica. Obstala je sredi kuhinje, držeč se z obema rokama med nogami in mrzlično premišljala, kaj lahko to pomeni in kaj mora zdaj napraviti. Ko je Pištek zjutraj odhajal na cesto, še ni čutila popadkov in ga je mirno pospremila do praga, zdaj pa je bilo na mah vse drugače.«
(odlomek iz knjige Kurji pastir)
Roman Kurji pastir tako ni spominska proza, ampak proza spomina, tistega najglobljega, ki se nam podi po podzavesti in ga je težko zbezati na plano, kaj šele s takim občutkom, kot to počne Feri Lainšček, ujeti na papir. Z značilno avtorsko govorico, ki je tokrat še posebej zaznamovana z lastno izkušnjo, ustvari vzdušje bivanja in odraščanja v hiši iz ilovice in pokrite s slamo, ki je imela »le tri bivalne prostore, s spodnje strani pa se je nanjo naslanjal še lesen napušč z drvarnico, svinjakom in kurnikom.« Način, kako se vživi v mater in očeta, ki rojstvo otroka doživljata vsak po svoje, je neverjeten, in priča o globoki povezavi s preteklostjo, ki bo zdaj za vedno ostala živa med platnicami Kurjega pastirja.
Ivo Svetina0.0 Kako preživeti odhod ljubljenega človeka? Kako zaceliti rane, kako postati celostno bitje, ko se nam zdi, da namesto nas po svetu hodi le še naša senca? Kaj, ali sploh še kaj, bo od zdaj osmišljalo naše delovanje?
Vprašanja, ki si jih je verjetno vsaj kdaj zastavil sleherni med nami, si občuteno zastavlja tudi pripovedovalec knjige Malabar – in tankočutno išče odgovore nanje. A Malabar je vse prej kot običajna ljubezenska knjiga, je pripoved, ki si izposodi formo potopisa, zato da je lahko pristna izpoved, poezija v prozni obliki. Z vsakim prebranim stavkom bolj se zdi, da je slikovita, časovno in geografsko zelo razvejena pot, po kateri spremljamo pripovedovalca, pravzaprav pot vanj samega, odgovori, do katerih prihaja, pa – nekaj univerzalnega.
