Davorin Lenko0.0 »Nikdar si ne bi mislil, da se bo moja zgodba - zgodba o meni - začela na tak način, ampak ker bi se navsezadnje lahko kakorkoli, je povsem vseeno, če pričnem z rakom.«
- Telesa v temi; incipit
Ni čudno, da je beseda postmodernizem enako nategnjena in pretegnjena kot nekatere genitalije, ki sprejemajo vse živo in utripajoče meso na svingerskih partijih, pesti; Lenko se pri pisanju loti spolnih praks, ki v domači prozi še niso dobile artikulacije, vsaj ne v knjižnem formatu.
Kot jih ni veliko, ki bi se približali uprozenju literarne teorije, ki bi tako eksplicitno vkomponirali zavest o teoretskih predpostavkah v samo teksturo.
- Matej Bogataj; Mladina
Roman je preplet vsega, kar živega človeka lahko doleti, ko se izgublja med tistim, kar se mu je v resnici zgodilo in tistim, kar je samo v njegovi glavi, a se vseeno čuti, kot da je resnično. Vse, kar Telesa v temi doživijo, se je res zgodilo, ker to občutijo. Niso zapakirana v nekakšen sentimentalen paketek intimističnega, temveč stojijo v surovem občutenju sveta, ki se ga lahko oprimemo.
- Maša Pfeifer; LUD Literatura
Pisatelj je. Verjetno on govori replike, pripisane »O«-ju v citiranih odlomkih intervjuja. Prijatelj Andrej ga imenuje z namišljenim imenom »Hank«. Ne on sam, ne študentje, ne psihoterapevt in ne »njegove« ženske - Mandy, Sara in njena hči Tea, Anita (kot lik iz Wallaceve zgodbe), Anette (pisateljev bizarni izmislek) itn. - ga ne nagovorijo z »njegovim« imenom. Niti označevalec osebnega imena se ne ustali v dokončnem označencu. In tako se »on« dogaja kot montažni niz fragmentov: njegova diskurzivna »identiteta« se v neskončnost odlaga. Proizvaja jo podobnost z referencami iz sodobne glasbe, filma in literature, citati avtopoetske refleksije, citati drugih in citati njegovih lastnih pripovedi. Včasih se počutim kot kak hodeči in dihajoči citat na dveh nogah in nič več. Pa tudi – in to je pomembno – nič manj. On je - »povratna zanka«. Kdo je torej on? In ali sploh »je«? Je, kar govori. Metafikcijska figura, v kateri se briše meja med »fikcijo« in »resničnostjo«. Je avtor v času, v katerem je Barthes razglasil »smrt avtorja«, Foucault pa ga je nadomestil z diskurzivnim skupkom »avtorskih funkcij«.
- Vanesa Matajc; odlomek iz spremne besede
